HDR (visok dinamični razpon) – razlaga pojma

Na kratko

Standardni video je bil zasnovan okoli svetlosti, ki jo je zmogla katodna cev. Visok dinamični razpon to zgornjo mejo dvigne: svetli poudarki ostanejo svetli, ne da bi zadušili vse drugo, podrobnosti v sencah pa se ohranijo. Za to potrebuje širši barvni prostor in vsaj 10-bitno globino, da se izogne stopnicam (banding).

V praksi boste naleteli na štiri formate: HDR10, HDR10+, HLG in Dolby Vision. Razlikujejo se predvsem po tem, kako obravnavajo podatke o svetlosti: fiksno za ves film, sproti za vsak prizor ali, v primeru HLG, sploh brez metapodatkov.

Kje se s tem srečate

HDR je videti prav le, če ga zaslon dejansko zmore prikazati. Vir, ki mu je sporočeno, da je HDR na voljo, bo poslal HDR, zaslon, ki ne doseže svetlosti, ki jo predpostavlja vsebina, pa mora tone preslikati — včasih dobro, včasih v medlo, sivo sliko, ki je videti slabše od SDR.

Kateri formati HDR so ponujeni, določajo podatki o zmogljivostih. Zato se HDR včasih pojavi na enem vhodu, na drugem pa ne, ali izgine, ko v verigo dodate AV-sprejemnik.

Kako to rešuje DR HDMI 8K

DR HDMI 8K vam omogoča neposreden nadzor nad oglaševanjem HDR. V zastavicah EDID lahko HDR popolnoma odstranite ali ga nastavite na HDR10, HDR10 s HLG, HDR10+ ali HDR10+ s HLG. Če HDR sliko poslabša namesto izboljša, je izklop na ravni EDID preizkus z enim klikom, ki ne zahteva brskanja po menijih vira.